Franc Miklavčič – Florijan ,       partizansko ime                                 (1921 – 2008)                                                 



















Življenje in delo                                                                              Spletna stran v pripravi. 

Franc Miklavčič se je rodil v Ljubljani leta 1921 v izobraženi meščanski družini višjega uradnika, nekdanjega diplomata. Še pred 2.svet. vojno je nanj vplival Edvard Kocbek s svojim znanim spisom »Premišljevanje o Španiji«, da se je ideološko opredelil za levi, neklerikalni del katoliškega tabora. Bil je član kluba Zarja, njegove Tretje skupine liberalnih in svobodnih kristjanov. 

Druga svetovna vojna

Med drugo svetovno vojno in okupacijo je bil najprej mladinski  aktivist krščanskih socialistov v okviru Osvobodilne fronte OF, od junija 1942 je bil v partizanih. Vmes je bil 10 mesecev interniran v koncentracijskem taborišču Gonars v Italiji do kapitulacije Italije 1943. Prej in  potem je deloval v Glavnem štabu NOB kot oficir, poročnik za zveze z zavezniki, ker je njegov materni jezik po irski materi bil angleščina. Po Dolomitski izjavi l. 1943 je Tito pod smrtno kaznijo ukinil vse nekomunistične skupine v NOB. Franc Miklavčič ja bil zaradi znanja angleščine  osumljen, da naj bi bil angleški agent. Zato je bil pozvan k zloglasnemu Ivanu Mačku - Matiji. 

Preživeli partizan legendarnega Pohorskega bataljona Boris Čižmek - major Bor, partizansko ime, v Petrovi vasi pri Glavnem štabu, je bil šef Franca Miklavčiča – Florijana. Major Bor je vedel, da Florijana ne bo nazaj, ker ga bo Ivan Maček ubil ali dal ubiti. Zato se je major Bor izgovoril, da mora o tem vprašati Borisa Kidriča, ta pa ni dovolil, da se Florijana odvede na Mačkovo OZNO. 

Poročniku Florijanu so stregle po življenju še vaške straže z lokalnim župnikom v vasi Polica. Tja je Florijan v partizanski uniformi iz gozda prišel k maši s skupino partizanov krščanskih socialistov, ki jih je vse župnik zaprl v župnišče s pomočjo vaških straž in so poklicali okupatorske italijanske vojake, ki so jih odpeljali v zapor na Poljansko gimnazijo v Ljubljani. Od tam so Florijana deportirali v koncentracijsko taborišče Gonars. Ustrelili ga niso samo zato, ker je imel okoli vratu svetinjico  brezjanske Marije, druge krščanske socialiste pa so postrelili kot talce. 

Tretjič so Florijana poslali v smrt oboroženega s staro karabinko z nekaj naboji, da iz Glavnega štaba pri Črnomlju pozimi 1943, peš, skozi  nemško ofenzivo, preko Like in Gorskega Kotarja do Jadrana odpelje 79 neoboroženih zavezniških britanskih in ameriških oficirjev, vojnih ujetnikov, ki so iz italijanskega taborišča bili izpuščeni po kapitulaciji Italije. Misijo je  Florijan uspešno opravil, zavezniške oficirje so z Jadrana s podmornico odpeljali v Bari v Italiji in potem v Vel. Britanijo. Florijan se je z Otočca peš vrnil v Glavni štab v Slovenijo. Ker je vse to preživel, ni postal narodni heroj. Narodni heroji so postali tisti, ki niso preživeli. 

Iz tega dela Florijanovega življenja izvira prijateljstvo s Sir Petrom Wilkinsonom,  med vojno pripadnikom britanskih specialnih enot, ki je zasluge Franca Miklavčiča za svoje življenje večkrat omenil v svoji knjigi Foreign Fields, A Story of an SOE Operative, založba I.B. Tauris, London, 1997. 

Po  drugi svetovni vojni

je Franc Miklavčič – Florijan bil med osvoboditelji Trsta. Ko se je vrnil v Ljubljano, so ga takoj priprli kot angleškega vohuna, a ga je njegov oče, Franc Miklavčič starejši, s svojimi vplivnimi zvezami, po dveh mesecih spravil iz zapora. 

Po vojni je Franc Miklavčič bil 30 let sodnik, večinoma na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Ker ni bil član komunistične partije, se politično ni udejstvoval, na delovnem mestu ni smel napredovati. Po mnenju kolegov je bil sodnik Miklavčič velik pravni strokovnjak, izjemen, briljanten civilist,  pri katerem  so pripravništvo opravljale generacije pripravnikov in pripravnic.

Kazenski proces 1976/77 

Leta 1976 je bil sodnik Miklavčič aretiran, ko je vodil obravnavo, na sodišču. Ivan Maček ni mogel preko tega, da se Franca Miklavčiča – Florijana med vojno in po vojni ni dalo ubiti. Zato je bil  Miklavčič v montiranem političnem procesu obsojen na 5 let in 8 mesecev strogega zapora zaradi domnevne veleizdaje t. i. »protidržavnega delovanja« skupine krščanskih socialistov, ki je sestavila program za Slovenijo kot samostojno državo. Kot prvo je bil obsojen zaradi »sovražne propagande«, zaradi članka objavljenega v slovenski reviji v Trstu, kjer je obsodil povojne poboje vojnih ujetnikov domobrancev ter nasploh zagovarjal stališča iz Kocbekovega tržaškega intervjuja iz leta 1975. Vrhovno sodišče je Miklavčiču znižalo kazen na 2 leti in 6 mesecev strogega zapora. Kolegi so sodnika Miklavčiča spoštovali in je bilo očitno, da gre za politični proces. 

Reportaža s kazenskega procesa v The New York Timesu 

Kazenski proces proti Francu Miklavčiču je vzbudil zanimanje tujih medijev zato, ker je Franc Miklavčič bil partizan in spoštovan sodnik. V The New York Timesu je znani novinar Malcom Wilde Browne, Pulitzerjev nagrajenec, objavil reportažo z Miklavčičevega procesa, ki se ga je Malcom W. Browne osebno udeležil 15.oktobra 1976 v Kranju po posredovanju  mene, Miklavčičeve hčerke Neve Miklavčič Predan. Leta 1977 po posredovanju Amnesty International iz Londona, ki ga je razglasila za političnega zapornika vesti meseca februarja 1977, je bil Franc Miklavčič izpuščen  iz zapora po letu in pol prestane kazni, ko ga je Tito bil prisiljen pomilostiti skupaj še s tremi političnimi obsojenci, Viktorjem Blažičem, Franom Luzarjem in Otom Vilčnikom po mojih prizadevanjih. 

Odvetniška zbornica proti Miklavčiču in odvzem čina poročnika 

Po izpustitvi iz zapora je Miklavčič delal v nižji pravniški službi do upokojitve 1989, saj mu je advokaturo  Odvetniška zbornica Slovenije leta 1983 nezakonito zavrnila, ker da po mnenju zbornice  »ni vreden zaupanja« zaradi prestane politične zaporne kazni 1976/77, kar je podpisal sekretar zbornice, odv. Peter Čeferin. Vojaški odsek je Miklavčiču brez sklepa in retroaktivno odvzel čin poročnika, ki ga je dobil v NOB kot oficir za zveze z zavezniki.

Maščevanja starih političnih sil in oprostilna sodba

Leta 1990 je Franc Miklavčič kandidiral za člana predsedstva, leta 1997 za predsednika države, leta 1992 kot kandidat SKD, ko je bil nezakonito izigran od doseženega  mesta poslanca v parlamentu. S svojo stranko KSU – krščanski socialisti je kandidiral  za parlament 1996 in leta 2000. KSU kot majhna izven parlamentarna stranka se je poskusila v volilni koaliciji z Združeno listo, a je bila od njih dvakrat izigrana. Po zahrbtnih izkušnjah z ZL je Franc Miklavčič prekinil sodelovanje. 

Do konca svojega življenja je bil deležen maščevanj starih političnih vzvodov, ki so mu v času mandata predsednika Milana Kučana 10.12.2002, sicer neuspešno, poskusili izvesti puč v stranki s pomočjo Boruta Pahorja, ki je rad sodeloval  v zakulisnih akcijah Milana Kučana. Dva dni zatem, 12.12.2002 so vnuka Franca Miklavčiča, Izidorja Predana z organiziranim mobbing-om nagnali iz gimnazije, mu naknadno ne dovolili ponavljati 4. razreda gimnazije v slovenskem šolskem sistemu, ker se je Kučanov svetovalec za vojaške zadeve, general Milovan Zorc, brat ravnateljice Miklavčičevega vnuka, znašel na  spisku 24 oficirjev JLA, ki so nezakonito privatizirali vojaška stanovanja in hiše, kar je v Večeru objavil HMS, Helsinški monitor Slovenije.

Posledično je Miklavčičev vnuk s pomočjo  Ivana Zvonimira Čička, predsednika Hrvaškega helsinškega odbora, HHO,  zelo uspešno končal klasično gimnazijo in maturiral v svojem izobraževalnem eksilu v Zagrebu. 

Po demokratičnih spremembah  leta 1995 je na svojo  zahtevo za varstvo zakonitosti Franc Miklavčič od Vrhovnega sodišča RS prejel v celoti oprostilno sodbo za svoj politični proces iz leta 1976/77, obsodilne sodbe so bile razveljavljene. 

Nadaljevanje družbeno političnega dela 

Vsemu navkljub je Franc Miklavčič nadaljeval svoje družbenopolitično delo, bil je član Svetovnega slovenskega kongresa do jeseni 1997, ko je izstopil, ker je ocenil, da se je SSK spolitiziral, namesto da bi ohranil nadstrankarski položaj. 

Od ustanovitve HMS, Helsinškega monitorja Slovenije za človekove pravice 1994 je bil Franc Miklavčič pravni svetovalec volunter in častni predsednik HMS. 

Iz SKD je s podpredsedniškega položaja in hkrati iz stranke izstopil leta 1994, ko je stranka SKD iz prvotnega krščanskega socialnega gibanja  ukinila svoje Socialno krilo ter sprejela novo točko programa, da med vojno v Sloveniji ni bilo narodno osvobodilnega boja, temveč le rdeča revolucija. Franc Miklavčič je bil član Sveta ZZB, Zveze združenj borcev NOB Slovenije, znan po svojih doslednih javnih nastopih zoper diskreditacijo partizanstva. To mu pri ZZB-ju ni pomagalo. Še po osamosvojitvi so ga obravnavali tako kot prej v Jugoslaviji, ker se je obdržala kontinuiteta in se je Franc Miklavčič od ZZB NOB raje oddaljil. 

Od ustanovitve leta 1995 je bil Franc Miklavčič predsednik stranke KSU-krščanski socialisti.

Spomladi 1997 je Franc Miklavčič objavil spominsko publikacijo »Edvard Kocbek – mislec in videc prihodnjih reči« v založbi Zveze združenj borcev. Kot javni delavec je objavil veliko število člankov o aktualnih temah po časopisih in revijah, vendar je zaradi cenzure  velikega cenzorja pri Delu odpovedal ta časopis, na katerega je bil ves čas naročen. Končni rezultat tega je, da se Franca Miklavčiča ne sme nikjer več omeniti. Zadrega pri levih silah je nastala, ko so prejeli reportažo  novinarja Malcoma W. Browna o Francu Miklavčiču iz arhiva The New York Timesa, objavljenega oktobra 1976 s procesa. Poleg tega je levi sektor prejel še dva članka iz dveh publikacij Amnesty International iz Londona, ki je Franca Miklavčiča razglasil za »zapornika vesti meseca februarja 1977«. Zato je Dnevnik dne 3.10.2020 po desetletjih prepovedi prvič objavil članek o političnem preganjanju Franca Miklavčiča in zaporu iz let 1976/77, v katerem Dnevnik objavil laži, kako naj bi predsednik Kučan Miklavčiču in Blažiču po osamosvojitvi podelil visoka državna odlikovanja. 

Franc Miklavčič, vsestransko izobražen pravni strokovnjak, erudit  in poliglot se je vse svoje življenje odlikoval z doslednostjo v svojih življenjskih stališčih, ki jih ni prilagajal trenutnim političnim vplivom, smerem in koristim. Disident iz 70. let je kljub velikim življenjskim preizkušnjam, izdajstvom, političnemu preganjanju in vseživljenjskem izobčenstvu ostal zvest svojemu krščansko socialističnemu svetovnemu nazoru. 

Leta 2019 je ZZB NOB sprejel moj predlog, da za letošnjo 100 letnico Franca Miklavčiča izdajo knjigo o njemu, uredijo vrnitev nezakonito odvzetega čina poročnika in poimenujejo ulico po njem. Po prejeti dokumentaciji za knjigo, se nihče več ni javil, zato sem pisala na Forum 21 predsedniku Kučanu in še dvema članoma, nekateri so aktivni pri ZZB NOB. Tudi od tam ni bilo odgovora, sama pa nisem vedela, da je Milan Kučan glavni akter kontinuitete. 

Takšen je status partizana poročnika Franca Miklavčiča – Florijana pri ZZB NOB. Popolnoma nasproten statusu Francovega kolega s pravne fakultete, do Dolomitske izjave 1943 tudi krščanskega socialista, Janeza Stanovnika, kateremu so na ZZB NOB postavili kip na poti do Grobnice herojev pri parlamentu. Razlika v tretmanu enega in drugega je samo v tem, da je Janez Stanovnik po dolomitski izjavi hitro postal ateist in vstopil v komunistično partijo, Franc Miklavčič pa ne, ker ni bil ateist, bil pa je socialist. Stanovnikova kariera se je pričela, ko je med vojno postal Kardeljev tajnik. V Der Bildu je izšel intervju s Kardeljem, kjer so ga vprašali: »Ali je res bilo potrebno po vojni pobiti 20,000 mladih fantov domobrancev?« Kardelj je odgovoril, da  »bilo je potrebno, da se ljudem nažene strah v kosti.« 

Ko je Franc Miklavčič v članku »Politična laž ali zgodovinska resnica« decembra 1975 javno spregovoril o povojnem poboju 10,000 domobrancev, mu je prav tako bilo »potrebno nagnati strah v kosti« s prej omenjenim montiranim političnim procesom, z enim letom samice, z zaporom na Dobu, v sobi z 18 zaporniki, z dvojnim morilcem za šefa sobe, s težaškim delom v livarni in z glasnim skandiranjem na sprehodih po zaporniškem dvorišču novega zaporniškega imena  okrožnega sodnika Franca Miklavčiča »V imenu ljudstva!« 

Seme zla je bilo z Udbo zasajeno v družino Miklavčič in je prišlo na dan, da je še leta 1988, ali celo pozneje, Miklavčičev sin kot tajni sodelavec SDV z delovnim imenom Vinko Mlakar, na začetku pod šefom Janezom Zemljaričem, nadzoroval svojega očeta, sestro in tasta ter o nas poročal na SDV ( Ivo Žajdela, Leta velikih prevar, 1996, Igor Omerza, Karla, Udba o Dragi, 2015, arhivski dokument). 

Franca Miklavčiča – Florijana ne sme biti ne v Jugoslaviji, ne v samostojni Sloveniji. Njegov spomin kvari Titovo in Kučanovo demokracijo. Zato je za pranje njune sramote zdaj, po 45 letih, 3.10.2020 v  Dnevniku izšel članek, »Zgodovinska fronta: V zapor zaradi državi nevarnega razmišljanja«, avtorja Ernesta Sečena, kjer so lagali, da sta politična zapornika iz let 1976/77, Franc Miklavčič in Viktor Blažič, v samostojni Sloveniji prejela »visoka državna odlikovanja« - kar je laž, ki je onadva, izmučena, z onega sveta ne moreta demantirati. Milan Kučan kot predsednik je podeljeval odlikovanja. Milan Kučan ve, da je Francu Miklavčiču cinično pošiljal vabila na seanse, kjer je drugim podeljeval priznanja in naj bi Franc Miklavčič tam bil za Kučanovo občinstvo. Franc Miklavčič je taka Kučanova vabila pisno zavračal. Zakaj sedaj laži o visokih državnih odlikovanjih za Miklavčiča in Blažiča, ki naj bi jih podelil Kučan, a jih ni? Ker je Kučan prejel članke o Francu Miklavčiču iz arhiva NYT, iz arhiva AI London – od mene z materiali za ZZB NOB. 

O nobenem drugem Slovencu, razen o Miklavčiču, ni bilo članka v NYT, niti ne v publikacijah AI, kakršni ne obstajajo o nobenem drugem Slovencu, a Kučanova demokratična dežela medtem nadalje ponižuje Franca Miklavčiča – znotraj samostojne Slovenije še po Miklavčičevi smrti, po Kučanovih tajnih sodnijskih spiskih. 

Franc Miklavčič je prejel odlikovanja v času II. svet vojne in po vojni: Red za hrabrost, po vojni Partizanski križ Republike Poljske, Red zaslug za narod III. Stopnje, kot civilist Red Republike z bronastim vencem ter Srebrni red dela. 

Namesto lažnih Kučanovih visokih državnih priznanj je bil Franc Miklavčič na Kučanovem (?) tajnem sodnijskem spisku oseb, ki morajo vse sodne spore izgubiti in je bil še po smrti v dednih postopkih kriminalno obravnavan, žaljen in zaničevan od sodnic, pozneje ovadenih za zlorabo položaja, goljufivo sojenje, itd. a ti postopki na tožilstvu kar stojijo, ali je to Kučan, ki ne dovoli, da se postopki začnejo obravnavati. 

Na vprašanje, ali je Francu Miklavčiču osamosvojena demokratična Slovenija prinesla kaj boljšega od Titove Jugoslavije – vidimo, da ni, prinesla mu je  le nacistično maščevanje jugoslovanskega in slovenskega Tita. 

100 let Franca Miklavčiča – Florijana! 

Živel Franc Miklavčič! Slava mu.      

                                                                                                Po dokumentih in pričevanjih                                                                                    sestavila očividka Neva Miklavčič Predan                                                                                                         21. 12. 2021  




Search
This website may use cookies and external scripts. More information